Luka Jurše: Kaj počne ilustrator v predstavi Katja Dance Company

Luka, tvoja povezava s Katjo Vidmar se je pričela že kar dolgo nazaj. Bil si njen dijak na gimnaziji,

Katja pa tvoja profesorica slovenščine. Vsi smo nekaj let starejši in naše poti so se pred nekaj meseci ponovno prekrižale. Iz pogovora se je rodilo konkretno sodelovanje in v Katja Dance Company smo bogatejši za novost v naši produkciji plesnih predstav. Si namreč digitalni ilustrator in publika bo lahko v najnovejši otroški gledališki plesni pravljici Mišja šola prvič občudovala tvoje delo - unikatno grafično ozadje scene. Prvič premierno v Kosovelovi dvorani v Sežani 9. novembra.

Resnično smo veseli sodelovanja, saj bo to obogatilo scensko zasnovo še posebej v gledališčih, kjer bomo lahko uporabili projekcijo na platno in s tem dodali neko novo všečno oblikovno dimenzijo za boljšo sporočilnost gledalcem, obenem pa popolnoma drugačno okolje za naše plesalke na odru.

Projekti Katja Dance Company me pritegnejo predvsem zaradi altruistične vizije in splošnih prizadevanj pri doseganju družbene koristi na področju izobraževanja otrok, kot tudi zaradi splošnih dobrodelnih namenov.

Luka, kaj te je navdihnilo, da si se odločili za kariero v animaciji računalniških ilustracij?

Celo otroštvo sem imel težnjo po risanju, pa čeprav nas je večina v vrtcu risala, ker imamo kot ljudje že sami po sebi težnjo po kreativnem izražanju, kar ni takojšnji indikator. Vendar se je ta način izražanja ob prehodu v osnovno šolo obdržal pri vedno ožjem izboru otrok. Radovednost po ustvarjanju neobstoječega sveta, ki ga skušaš na svoj način skomunicirati na papir, me je še naprej gnala. Veliko so k temu prispevale pozitivne afirmacije, a največja inspiracija so bile Yu-Gi-Oh karte, japonske risanke, kot je *Naruto*, in druge risanke iz otroštva. Na začetku sem večinoma risal 3D avtomobile, nekaj časa grafite, in po daljši izpostavljenosti animiranim serijam sem začel risati karakterje. To se je kasneje razvilo v portrete. Ta gravitacijski privlak risanja je bil tako močan, da nisem sledil pouku in sem bil vedno tisti otrok, h kateremu je bil ustreljen oster vzklik: "Luka, prenehaj z risanjem in poslušaj!"

V gimnaziji sem razvil začetno žilico za portrete, s katerimi sem navdihoval sošolce in profesorice, zaradi česar sem še raje risal. Spomnim se še Katje, ki je pri urah slovenščine vedno rada občudovala moje skice, ki so se prelivale okoli sonetnih vencev in jezikoslovnih pravil, ter med besedami "ne", "bom". V tem obdobju pa je prišel še najmočnejši vpliv na moje risanje, kar sem si tudi po tihem prišepetal: "Želim postati concept artist," in ta vpliv je bila igra *League of Legends*.

Kljub pozitivnim afirmacijam sem se odločil za študij kemije, ker se mi je zdela bolj jasna slika prihodnosti kot pa prihodnost svobodnega umetnika. Čeprav imam včasih burno domišljijo za ustvarjanje, je bila prihodnost svobodnega umetnika zame zamegljena, brez jasne poti. In ker je tema in neznano podedovani primarni strah, sem se kot preplašen otročiček zatekel pod okrilje kemije. Toda proti koncu zadnjega letnika se mi je nekoliko razjasnila slika vsega; kupil sem grafično tablico in začel ustvarjati, risal sem po 8 ur na dan, da bi v kratkem času dosegel čim višji nivo. Ta čas se je iztekal, a uspel sem priti do točke, kjer sem danes.

Trenutno izdeluješ scensko grafiko za pravljico Mišja šola. Kako vidiš ti ta projekt in kako si se lotil

zasnove zamisli?

Ta projekt, kot tudi ostali projekti Katja Dance Company, me pritegnejo predvsem zaradi altruistične vizije in splošnih prizadevanj pri doseganju družbene koristi na področju izobraževanja otrok, kot tudi zaradi splošnih dobrodelnih namenov. Menim, da so tovrstni projekti v današnji družbi velikokrat spregledani. Kljub temu, da smo obkroženi s cinizmom, ki nam mnogokrat zamegli pogled na svet, verjamem, da se je na svetu za določene stvari vredno potegovati in prispevati k boljši prihodnosti. S svojimi barvitimi in odkritosrčnimi ilustracijami se želim oddaljiti od črnoglednosti in na ta način razsvetliti naš svet. Ob lotevanju ilustracij si zamislim posnetek okolja v njegovem absolutnem raju; gledalcem skušam vzbuditi občutke topline, varnosti, miline in spokojnosti. Vsako ilustracijo želim ustvariti kot samostojno čudo, ki nudi blagohotno mentalno zavetje.

Kako sicer poteka tvoj tipičen delovni dan kot ilustrator računalniških grafik?

Moj tipičen dan kot ilustrator je, da vstanem okoli 12h, grem na kratek sprehod po zajtrku, da si zbistrim misli in morda pridobim še kakšno idejo. Nato se lotim risanja. Najprej sledi ena ura ogrevalnih skic, da napolnim možgane s kreativnostjo. Potem skušam nabrati čim več referenc, ki me navdihujejo in so usklajene z mojim ciljem, nato pa se lotim projekta. Začnem z grobimi skicami ali osnutki, po angleško imajo te osnutki specifično poimenovanje "thumbnails" – so osnova za vsako ilustracijo, kjer se vzpostavi kompozicija oblik (foreground, midground in background sloji) ter porazdelitev tonov za končno verzijo slike. Potem, če ni nobenih drugih obveznosti čez dan, rišem še pozno v noč, saj se mi najpogosteje takrat porodijo rešitve.

Kateri projekt ali ilustracija, na kateri si delal, ti je najbolj pri srcu in zakaj?

Za sabo imam kar nekaj projektov, ki so mi tesno pri srcu, vendar če moram izbrati enega, bi to bila slot igra, ki sem jo risal tri mesece v službi. Risal sem egipčanske simbole in dva karakterja. Tukaj sem dosegel nekakšen presežek v tehniki senčenja in dizajniranja karakterjev. Vedno mi je bilo težko vzpostaviti ustrezno barvno paleto za katerokoli risbo, še posebej za koncept karakterja, saj z vsako barvo lahko ponazoriš subtilne odtenke njegove psihologije. Prav tukaj sem zajel popolno esenco avanturistične karakterke, od berljivosti silhuete, eksageracije anatomije, do barvne harmonije, ki se popolnoma ujema z značajem izmišljene protagonistke.

Kako se spopadaš z ustvarjalnimi blokadami ali pomanjkanjem navdiha?

Blokade so nepredvidljive. Včasih se pojavijo, če ustvarjam znotraj istega mehurčka ali iste kategorije predolgo, včasih pa so blokade in pomanjkanje navdiha posledica globljih psiholoških dejavnikov. Najbolje je, da si vzamem pavzo za dan ali dva, včasih tudi po teden dni. Včasih potrebujem zagon, zato pogledam dela svojih idolov. Velikokrat pomaga drugačen pristop – uporabim drugačen čopič, drug stil. Če rišem več časa anatomijo, preklopim na obraze, obleke, drug del telesa, ali pa celo pokrajine in živali, ter študiram dela drugih profesionalnih umetnikov, da ponovno aktiviram tisti kreativni del, ki je lahko precej izmuzljiv.

Katere so največji izzivi, s katerimi se soočaš pri ilustriranju kompleksnih prizorov?

Največji izzivi so, kot sem omenil pri prejšnjem vprašanju, ujeti pravilno barvno harmonijo subjekta, ki ga rišem. Čeprav se pri procesu pogosto zgodijo majhne nesreče, na primer, ko ponesreči zarišem širšo kurvaturo in je silhueta naenkrat berljiva, ali pa ponesreči nanesem barvo, ki nepričakovano povzdigne paleto in celoten dizajn, je vmesna faza, ko se barve ne ujemajo popolnoma, neizogibna. Kombinacija je lahko blatna, dolgočasna in pusta. Taki zapleti so del vsakodnevnega dela umetnika in se včasih zdi, kot da je življenje umetnika Sizifovo delo. Druga velika težava je kompozicija oblik – kako stilizirati subjekt, da bo unikaten, ter kako porazdeliti velike, majhne in srednje oblike, da ne bo preveč nasičeno ali enolično. Potrebna je enotnost z ravno pravšnjo mero variabilnosti.

Kako pomembno je sodelovanje z drugimi člani ekipe pri ustvarjanju?

Sodelovanje omogoča izmenjavo idej, kar lahko izboljša ustvarjalni proces in vodi do bolj skladne končne izdelave. Prav tako pomaga pri razdelitvi nalog, kot so kompozicija, barvne sheme in tehnične podrobnosti, kar zagotavlja, da projekt poteka gladko in učinkovito.

Kako ti vidiš prihodnost animacije računalniške grafike in katere trende pričakuješ v naslednjih letih?

Ob nenadnem razvoju umetne inteligence, je na trenutke težko gledati na prihodnost s pozitivnega vidika. Že danes je moč opaziti, da sta, zaradi potrebe po masovni produkciji umetniških del v igralniški industriji, kreativnost in potreba po umetniškem izražanju posameznih umetnikov postavljena na stran, bojim pa se, da se stvari v prihodnosti ne bodo prav nič izboljšale.

Dejstvo je, da je AI na mnogih področjih podjetjem močno olajšal prej zelo kompleksne procese, kar pa še posebej velja za področje »gaming« industrije. Kapitalističen sistem in potreba po profitu pa ni edini vzrok, zakaj umetna inteligenca negativno vpliva na razvoj umetnosti. Omenjena tehnologija namreč za mnoge predstavlja bližnjico do končnega produkta, pri čemer pa se zanemari celotni proces učenja in prakse, ki je vitalnega pomena za vsakega umetnika, ki se želi izpopolniti na danem področju.

Že danes opažam, da je internet preplavljen s turobnimi izdelki, ki so rezultat množične produkcije. Omenjeni izdelki pa so brezčustveni, ne le iz vidika procesa njihovega nastanka, temveč tudi zaradi odsotnosti kakršnekoli individualnosti, kar pa je rezultat “copy-paste” pristopa umetne inteligence. Bojim se, da z napredovanjem AI-ja lahko torej pričakujemo še več nekreativnih del.

Dejstvo je, da smo se umetniki znašli v izjemno negotovih okoliščinah, hkrati pa upam in verjamem, da bo pri tistih najbolj zagrizenih izmed nas, AI še bolj spodbudil kreativnost, saj se bodo zahtevali višji standardi, pri čemer se bo bodo morda testirale in presegle meje človeške kreativnosti.

Menim, da umetniški izdelki niso le končni produkt, ki ga vidimo na platnu, vendar je celoten kontekst, v katerem umetnina nastane. Vsak poteg, ki ga na sliki naredi človeška roka ima svoj namen, vizijo in sporočilo, česar AI ne more replicirati. Umetna inteligenca je lahko koristno orodje, ki pospeši čas izdelave, vendar na dolgi rok ne bo prispevalo tistemu, zaradi česar je umetnost pomemben del naše družbe – ČLOVEK. Praznino, ki jo bo za seboj pustila UI, bo tako vedno zapolnil človeški dotik.

Kateri nasvet bi dal mladim, ki želijo začeti kariero digitalnega ilustratorja?

Če te risanje veseli, naj te trenutna distopičnost nadomestitvene umetne inteligence ne spravi v obup. Namesto tega poišči navdih v svobodnih umetnikih, ki te navdušujejo, in vsak dan vztrajno napreduj proti svojemu življenjskemu cilju. Vendar tega ne obravnavaj kot končno odrešitev – uživaj v dolgotrajnem in bogatem procesu, ki ti prinaša rast, učenje in izpolnitev skozi celotno življenje.

Luka, hvala za pogovor in veselimo se, da bodo gledalci kmalu imeli možnost videti našo novo stvaritev, tokrat tudi s tvojim velikim sodelovanjem!

To pa so sicer Lukatove vizualizacije: