Mišja šola za otroke iz Gaze

Sinoči smo se napotili v URI Soča na prav poseben dogodek. Pred tedni smo se dogovorili za sodelovanje kot prostovoljci, ki se trudijo zapolniti večerni prosti čas otrokom in mladostnikom iz Gaze, ki so na zdravljenju v Sloveniji. Mladi ljudje brez udov in z ranjenim srcem. Kako in zakaj, na tem mestu ni pomembno. Pomembno pa je, da so danes tu in da lahko družba, ki ima več sreče, ponudi roko sodelovanja. Zapleti zadnjih dni, ki so sedaj tudi v dnevnih novicah, so naš obisk postavile pod vprašaj in le en ponedeljkov klic je bil dovolj, da smo se na hitro zbrali v manjši ekipi, Katja, Sara in Iva ter Albert za "nosača" in tehniko in šli odplesat našo plesno pravljico.

Prvič smo pravzaprav videli URI Soča, veličino tega objekta in poslanstva ljudi, ki delajo tu. Priznamo, bili smo presenečeni. Neizmerna prijaznost, s katero sta nas sprejela medicinska sestra Esma in prevajalec Amr nas je toplo prežela. Moderen objekt poslopja Vrtnice, nasmejan receptor in dobre želje so nas pozdravile že na vhodu.

Stopili smo v dolg hodnik. Veliko dobre volje in improvizacije, toplega nasmeha in stisk toplih rok nas je povezal s preostalimi pacienti in njihovimi spremljevalci.

Preteklo soboto smo na premieri v Sežani na velikem odru Kosovelovega doma gostili 309 gledalcev, sinoči smo imeli uprizoritev na hodniku bolnice za veliko manj gledalcev. Osem nasmehov, osem parov oči, osem src, ki so daleč od doma, daleč od grozot, a z mislimi, polnih skrbi. Za tisto uro smo del bremena odložili na stran in skupaj preživeli čas, ki ga verjetno ne bomo nikoli pozabili. Ne gre za nastop in ne za umetnost, pač pa za realno življenje, tu in sedaj v tem trenutku. Čutimo ponos, čutimo neko "poslanstvo", življenja, pogleda na svet ... Zakaj? Sara pravi "ker to tako radi delamo ...". In pri tem za danes zaključimo.

Pazite nase in ne pozabite pogledati levo in desno od vas, če lahko komu pomagate, pa čeprav samo s tem, da ste tam, ob njih.