Nedeljski dnevnik: "Ples zdravi, povezuje in seje dobro"

Katja Petrovec - Nedeljski dnevnik, 9. oktober 2024

S predstavo Zakaj jaz Katja Vidmar in Albert Podrekar ozaveščata javnost o multipli sklerozi, obenem pa ves izkupiček od prodanih vstopnic namenita v dobrodelne namene

Katja Vidmar in Albert Podrekar sta gotovo eden najbolj dobrosrčnih parov. Ona plesalka, ki s plesom ustvarja zgodbe, polne strasti, čustev in sporočil, s katerimi opozarja na družbeno pomembne teme, on producent in fotograf, ki poskrbi, da njune predstave zaživijo na odrih in pridejo med ljudi. V plesnem studiu Katja Dance Company v Ljubljani, ki je postal njun drugi dom, preživljata malodane vse popoldneve in vikende ter povezujeta ples in umetniško izražanje z dobrodelnostjo, saj ves izkupiček od predstav podarita v dobrodelne namene. Logika, ki jo danes številni težko razumejo.

»Vem, težko razumljivo,« potrdi Katja, »toda tako sva se odločila. Zakaj? Ker dobiva ogromno nazaj. Včasih je plačilo tudi nasmeh, objem in hvaležnost in tega je v naši družbi premalo. Ko vidiva, da sva komu pomagala, je to za naju nagrada, čeprav ne materialna. Vsi plesalci so prostovoljci, vse predstave doniramo, denar v ta prostor pa sva vložila, da lahko sploh delava. Pred tem smo se selili iz ene telovadnice in učilnice v drugo, nato sva imela najeto dvorano, ko so jo porušili in tam zgradili blok, pa sva šla v tveganje in kupila lastno dvorano. Z užitkom prideva sem.«

Po tem, ko sta skupaj ustvarila tri predstave, Življenje je vrednota, Project X in Knjiga, ter tudi pet plesnih pravljic, se njuna zadnja predstava, Zakaj jaz, osredotoča na multiplo sklerozo in življenje Tadeje Polanšček, ki se bori s to boleznijo. Z njo zbirata sredstva za društvo Spoznajmo multiplo sklerozo, opozarjata, osveščata in predvsem, podirata predsodke.

Učiteljica in strastna plesalka

Ples je Katjina strast od otroštva. »Verjetno mi je bil položen v zibko,« odvrne, ko pa je bila njena daljna sorodnica Meta Vidmar, začetnica sodobnega plesa na Slovenskem. »V Vidmarjevi vili v Rožni dolini je imela plesni studio in kot otrok sem jo še srečevala, ko sva z očetom obiskovala sorodnike,« pove.

Katja je sprva trenirala balet in jazz balet, nato se je pridružila plesni skupini Make up, ki se je marsikdo še spominja iz oddaj Nedeljskih 60, dekleta pa so plesala tudi na Melodijah morja in sonca. Od tam se je njena pot nadaljevala v dve smeri, ena je bila še naprej usmerjena v ples, ustanovila je tudi lastni plesni studio, druga se je nadaljevala v študiju splošnega jezikoslovja in slovenščine.

»Rada sem učiteljica,« odgovarja, »in oboje se v mojem življenju prepleta. Tako z dijaki na Srednji zdravstveni šoli v Ljubljani delamo plesne predstave, naredili smo na primer predstavo o prvi medicinski sestri na Slovenskem Angeli Boškin, posneli smo film o bolnici Franji, nekateri dijaki pa celo plešejo v mojih predstavah. Veliko tega, kar ustvarim, predstavim tudi njim, ker je to zanje poučno, zato pogosto izbiram teme, ki jim bodo pomagale v nadaljnjem življenju. Predstava Življenje je vrednota govori o raku, Project X o begunstvu in ekologiji, Knjiga spodbuja branje, Zakaj jaz pa izpostavlja multiplo sklerozo.

Ker vsi ne razumejo plesa, imava z Albertom tak sistem, da se obenem na odru odvijajo videoprojekcija, besedilo in ples. Tako lahko tudi tisti, ki plesa ne poznajo, na koncu rečejo, da so vse razumeli. Mene pa veseli, da dobijo dijaki vpogled v stvari ne le prek strokovnih knjig, ampak tudi prek umetnosti in tako bodo morda v odrasli dobi zavili kdaj tudi v gledališče. Pri svojem delu imam izjemno podporo šole.«

Pomembne teme

Plesne predstave, ki jih ustvarjata z Albertom, so vedno obarvane z družbeno pomembnimi temami. »O določenih stvareh se premalo govori, je pa o njih treba govoriti,« je trdno prepričana Katja. Še preden sta se povezala z Albertom, je ustvarila svojo prvo predstavo Ženska, ki govori o vlogi ženske od njenega rojstva do smrti in v kateri je izpostavila nasilje nad ženskami. Že takrat je ves izkupiček od predstav namenila za varne hiše v Sloveniji. Častna pokroviteljica predstave je bila Vlasta Nussdorfer, nekdanja varuhinja človekovih pravic in svetovalka predsednika RS, ki jo je spodbudila, da naredi še kakšno predstavo. Po tistem sta začela sodelovati z Albertom in ustvarjati posebne plesno - gledališke in multimedijske predstave.

»Najina prva predstava je bila Življenje je vrednota. Bila sem soočena s tematiko raka, saj so mi tako oče kot obe babici in še prababica v zelo kratkem času umrli zaradi te bolezni. Želela sem si, da bi oče videl to predstavo, a je žal ni. To me je zelo čustveno pretreslo, toda potem sem ugotovila, da moram plesati naprej in s tem pomagati drugim, kajti denar od teh predstav doniramo ustanovi Mali vitez, ki pomaga tistim, ki so v mladosti preživeli raka in imajo zaradi tega kasneje posledice. To je nekakšna odrešitev žalosti tudi zame, ker skozi predstavo pretopim svojo energijo v nekaj koristnega. Plesali smo jo že 41-krat, kar je za eno amatersko skupino res fenomen. Vsi plesalci so namreč dopoldan v službah, popoldne pa skupaj plešemo in ustvarjamo. Neizmerno sem jim hvaležna, da si utrgajo čas za dobrodelne stvari.«

Zakaj jaz

S predstavo Zakaj jaz pa želita Katja in Albert osveščati o bolezni, ki je v naši družbi močno prisotna, toda v resnici je marsikdo ne pozna zares. V njej ima glavno vlogo Tadeja Polanšćek iz Murske Sobote, ki se z multiplo sklerozo bori že vrsto let. »Bila je tako pogumna, da je z nami delila svojo zgodbo, mi smo jo posneli in medtem ko jo Tadeja pripoveduje, s plesalko Saro Brčvak pleševa njeno življenje. Skozi Tadejino pripoved v predstavi spremljamo, kako so se začele težave in simptomi, kakšno je bilo njeno življenje pred boleznijo, da je bila fizioterapevtka, da še sedaj predava bodočim fizioterapevtom, kako se bori z boleznijo, kaj vse ji je vzela in kaj dala. Spoznamo, kako je povezala družino, kako jo sprejemajo drugi in kako težko je morda komu dojeti, da je gibalno ovirana, a se enako kot ostali veseli življenja, morja, hrane, rož, pogovora, prijateljev. Tadeja je zelo vpeta v to predstavo, to je pravzaprav njena predstava in obe si želiva, da bi imela čim več ponovitev, ker bi tako pomagali zbrati čim več sredstev. Hkrati pa prav z vsako predstavo pokažemo, da ljudje z multiplo sklerozo živijo med nami in nimajo prav nič drugačnih hrepenenj, želja in sanj kot zdravi.«

Katja priznava, da je bilo Tadejino zgodbo res težko upodobiti. »V trenutku, ko sem se zavedala, da bi morala plesati brez rok in nog, je postalo to težava, kajti oboje je ključno za ples. Toda potem sem zasnovala koreografijo na način, da čim bolj plešem tudi z mimiko in prek te pokažem vse njene stiske, krče in bolečine, ki jih doživlja. Sara pleše Tadejo pred boleznijo, jaz Tadejo, ko je zbolela. Sva en preplet, ki prikazuje, kako Tadeja bolezen odvrača od sebe, je ne želi, po drugi strani pa se z njo sooča in jo sprejema, ker druge izbire nima. V predstavi se nama pridruži še Peter Capuder, ki upodablja Tadejinega moža, ki je hkrati tudi njen osebni asistent in ves čas prisoten v njenem življenju.«

S predstavo Zakaj jaz se Katja in Albert dotikata ljudi, ki so z multiplo sklerozo neposredno ali posredno povezani, in tistih, ki jim šele predstava in Tadejina zgodba odstirata tančico te bolezni. Z njo gostujeta po Slovenji, že ta vikend bo predstava v Grosuplju, nato še na Dolskem, v Postojni in na Srednji zdravstveni šoli v Ljubljani, želita pa, da jo pripeljeta tudi v druge kraje.

»Iščemo občine in gledališča, ki želijo sodelovati z nami, da lahko potem čim večji izkupiček od prodanih vstopnic doniramo. Večina gledališč in občin nam gre res na roko in z nekaterimi krasno sodelujemo. Res smo naredili nekaj, kar ima dodano vrednost. Vsi, vključno z Vlasto Nussdorfer in Barbaro Toplak Perovič, našima častnima pokroviteljicama, in Barbro Drnač, ki je naša medijska pokroviteljica z oddajo Parada plesa, so dejali, da je predstava nekaj posebnega, in ko slišiš kaj takega, si resnično ponosen,« priznava Katja Vidmar.

S Tadejo sta v tem času postali tesni prijateljici, Katja pa pravi, da je nad njeno pozitivnostjo, energijo, pogumom in nasmejanostjo preprosto navdušena. »Neverjetno je, kako kljub vsemu, kar ji je življenje vzelo, ona še vedno daje in nas opozarja, da ne smemo tarnati. Da nam je vendar vse dano, njej pa ni, toda ona to sprejema in živi naprej, medtem ko mi včasih pozabljamo, kakšno srečo imamo, da smo zdravi.«

Toda navdušujeta tudi Katja in Albert, ki s svojimi dejanji in delom prispevata k bolj topli in pristni družbi. Nekaterim posameznikom njuna dobrodelnost spremeni tudi življenje, na boljše, lažje in lepše, druge spodbudi k razmišljanju in jih dela boljše ljudi. To pa je tisto, kar je gonilo človeštva.

»Če lahko pomagam, je to zame nagrada,« pravi Katja, »in vem, da sem naredila v življenju veliko dobrega.«